Na svetu velja nenapisano pravilo, da si je človek sam kriv za svoj neuspeh ali nesrečo. Enostavno izrečen rek, o katerem lahko rečemo, da pa zelo nazorno povzema vse, kar je s tem svetom narobe. Parola se glasi "Vsak človek mora poskrbeti zase", nihče pa ne razmišlja, da smo vsi del enega in istega sveta, ene skupnosti in vsi prispevamo v življenja vseh ostalih. Če ne verjamemo v preplet energij, pa lahko vidimo pred seboj zelo konkreten vplih okolja na nas same.
Če bi vsi ljudje dajali vsem, bi vsi prejemali, ker vsi krademo vsem, smo vsi okradeni. Če je naša okolica urejena in čista, smo takšni tudi sami, če je negativno nastrojena in kaotična, se to prenaša tudi na naše počutje. Tako lahko enostavno ugotovimo, da se naš uspeh pretvori v uspeh drugih in naš neuspeh v neuspeh vseh.
Lahko bi rekli, da je privzeto stališče družbe, da je svet "grd", poln grozot in kaosa. Takšno mišljenje je delno rezultat okolice, ki nas obkroža oziroma vpliva na nas ter delno lastne odločitve percepcije pogleda na svet, ker je že zaradi bombardiranja medijev lažje dojemljiva in predvsem - na dlani.
Ravno percepcija pa je tista, ki si jo lahko izberemo sami, saj je svet v resnici ravno takšen, kolikor je različnih pogledov nanj. Percepcija je torej filozofsko gonilo pogleda na svet vsakega posameznika in je lahko v osnovi pozitivno ali negativno naravnana, ne glede na to koliko dobrih ali slabih stvari se v resnici zgodi v nekem trenutku na svetu.
Svet je torej po izbiri posameznika lahko tudi večinsko lep in to nihilistično načelo ni nujno razlog za spregledanje slabega. Lahko je torej vidik, ki nam pomaga videti dobre in posledično ustvarjati dobre stvari v naš skupen svet, s tem prispevati k skupnem dobru in na ta način izkoreninjati slabe stvari. Na nek način ignoranca slabega slabi njen vpliv in slabo se mora podrediti dobremu, mora se potruditi, ne biti "leno" in iti po liniji najmanjšega odpora. Za dobro se je treba potruditi.
S tem prehajam na temo članka in na področje oblikovanja.
Kruto rečeno večina ljudi (nima) smisla za estetiko, kajti te čuti so bolj izrazito prirojeni redkim, vsak pa mora lastne čutne zaznave, budnost in dojemanje razviti predvsem sam z učenjem in rastjo. Enako velja za druge vrline in specifična znanja. Spet nam misel lahko uide na uvodno ugotovitev, da je vsak prepuščen sebi, vendar pa vidimo, da se prav tako večina ljudi, ko je bolnih, ni sposobna zdraviti sama. Za vse torej le nismo odgovorni sami oziroma smo družbo organizirali na način, kjer si pomagamo eden drugemu in svoje neznanje vsega porazdeljujemo na vse. Za zdravljenje imamo izurjene in izučene ljudi specialiste na teh področjih. Ko prideš k zdravniku, ne veš kaj ti je. V popolnosti se prepustiš in svoje zdravje zaupaš v roke ljudem, ki se jim zaupaš in jim verjameš, da so popolnoma usposobljeni za to.
Podobno bi moralo biti tudi na področju oblikovanja, vendar pa, ker to ni v narekovajih biološko nujna dobrina, veljata v praksi bolj pravili "Vsak zna sam" in "Ni pomembno, glavno, da nekaj je". Estetika, oblikovanje, prostor okoli nas, izjemno vpliva na naše počutje, na našo dušo in kvaliteto življenja. Morda celo v enaki meri kot samo zdravje. Morda nas kvaliteta življenja, urejenost in lepe stvari, ki nas obkrožajo, navdajajo z življenjsko energijo in morda nedirektno vplivajo tudi na primarne človekove potrebe, kot je zdravje.
Če vzamemo, da je oblikovanje, kot del izboljšane kvalitete obstoja oziroma po domače "luksuz", pa tako zagotovo ni na drugih sorodnih področjih. Že oblikovanje je uporabna umetnost in je njegov osnovni namen izboljšanje ergonomičnosti, ekonomičnosti, privlačnosti, vsi te dejavniki pa direktno vplivajo na uspeh. Ta uspeh je lahko osebni, ko se doma počutimo bolje, smo lahko bolj produktivni, kadar pa govorimo o korporativni sferi pa oblikovanje direktno vpliva na urejanje korporativne identitete, urejanje poslovnih procesov na znotraj, na zunaj pa na večjo prepoznavnost, privlačnost, uporabnost, ki se v končnem cilju stekata v bistvo vsega - denar. Oblikovanje torej vpliva na poslovno uspešnost in končni cilj podjetništva - zaslužek.
Stvari se stopnjujejo, ko je govor o drugih sorodnih storitvah korporativne identitete, ko se pogovarjamo o oglaševanju, marketinškem načrtovanju, informacijskih tehnologijah. Tu je stik s končnim ciljem - zaslužkom toliko bolj predvidljiv oziroma lahko celo izračunljiv.
Ponujanje znanja informatike, identitete, marketinga, je kruh agencij in studijev, ki podjetjem, ki niso dovolj velika za izvajanje lastnih področij, opravljajo outsourcing storitve. Iz izkušenj lahko ugotavljamo, da se podjetjem, ki nimajo vsaj milijon ali več milijonov evrov letnega prometa, ne splača imeti notranjih oddelkov. Za takšna podjetja je veliko bolj ekonomičen način iskanja (zanesljivih) zunanjih partnerjev, ki jim odnašajo nekatera področja, medtem, ko se sama lahko bolj učinkovito posvečajo opravljanju svoje primarne dejavnosti.
Tako ta podjetja veliko mero svoje uspešnosti nalagajo na svoje podizvajalce, ki jim zagotavljajo vidnost v svetu in informacijsko infrastrukturo, ki je danes zagotovo eden nepogrešljivih členov do prodaje. Odgovornost za uspeh je na teh podizvajalcih velika, saj so ravno oni motor do uspeha njihovega naročnika. Tu pa prihajamo do pojma moralnosti, pojma, ki je morda zadnji, na katerega bi nekdo pomislil v odnosu naročnik - podizvajalec.
Znanje oblikovanja, oglaševanja, informacijskih tehnologij v narekovajih ni "egzaktna" znanost. Za to je v največji meri dodal internet in razvoj tehnologij. Stvari se na teh področjih konstantno menjajo in nadgrajujejo, prihajajo novi standardi in znanje današnjega dne je že zastarelo. področje je izjemno kompleksno, široko in zahtevno, zato ga ne mora opravljati vsak.
Moralna dilema, ki se nam pojavi je to znanje, ki bi ga podizvajalci morali biti dožni prenesti na naročnika. V veliko primerih pa se dogaja ravno nasprotno. Zaradi zamegljenosti pojma oblikovanja, marketinga, še bolj pa interneta, podizvajalci, bodisi zaradi neznanja, bodisi zaradi lenobe ali pa pohlepa, naročnike zavajajo in jim ne povedo vseh možnosti za uspeh. Molzejo njihov denar, ob tem pa prodajajo produkte in storitve, ki ne delujejo.
Smo v letu 2014, ko so tehnologije in možnosti že tako napredne, da lahko sprogramiramo malodane celotno vesolje, vendar ob brskanju po slovenskem spletu, velikokrat vidimo, da so nekatera slovenska podjetja, ki si želijo uspehov na svetovnih trgih, po izdelkih in predstavitvi, še vedno v letu 1997, če ne celo 1970.
Edini cilj oblikovanega izdelka je, da je privlačen in se ga kupi, izključni cilj oglasa je, da pritegne in privabi in izključni cilj spletne strani ali spletne trgovine je, da prodaja, če ne direktno pa vsaj posredno. V kolikor takšnega rezultata ni, je tudi en cent za katerokoli izmed teh storitev preveč. Veliko pametneje je tako zapravljen denar darovati ali pa v njem uživati.
Kot poznamo je v medicini v veljavi Hipokratova prisega, ki zdravnikom narekuje moralne dolžnosti opravljanja poklica. Ta naj bi skrbela za zaupanje zdravilca in zdravljenega s katerim se zdravilec obvezuje varovati zaupnost njunega odnosa, bolj pomembno pa prostodušno pacientu dati vse svoje znanje, ki ga poseduje za njegovo izboljšanje. Želimo verjeti, da zdravniki temu tudi dosledno sledijo in da zaradi pohlepa do zaslužka ali drugih interesov ne slepijo in zavajajo pacientov.
Kakorkoli takšne prisege, bodisi obvezne, bodisi neobvezne, na drugih področjih po večini ni. V kolikor pa obstaja prisega politika, lahko ugovarjamo o njenem doslednem izvajanju. Kakorkoli se ta moralna dilema nanaša na vsa področja in na celotno družbo, apeliram na tiste, ki v rokah držijo razvoj družbe. To pa so kreativci, ki so frontna črta uspeha podjetij v stiku z zunanjim svetom.
Z izvzemanjem vloge in zainteresiranosti naročnika, v tem razmišljanju naročnik ni kriv, da je "grd", neurejen in ni kriv, da mu tehnologija ne prinaša zaslužka, pač pa oblikovalec, izvajalec ni znal ali želel oblikovati in informatik ne sprogramirati. Čeprav je neznanje prav tako nevarno, pa je po izkušnjah od zunaj veliko več tistega, ki pritiče negativnim lastnostim, kot so enostavno kratkoročna korist. Čim manj dela za čimvečji zaslužek. Pri tem pa rezultati niso pomembni.
Takšna prisega, ki bi jo lahko poimenovali po prvem zgodovinskem arhitektu, graditelju, načrtovalcu, Imhotepu, bi zato morala vsaj kot nenapisano pravilo obstajati pri oblikovalcih, arhitektih, informatikih in ponudnikih drugih uporabnih znanj. Ti morajo prevzeti odgovornost do svojih naročnikov, da jim povedo možnosti uspeha, pa čeprav kdaj preko lastnih zmožnosti. Te možnosti pa tudi izvedejo z največjo odgovornostjo.
S tem člankom ne želim pokazati na tiste, ki sledijo moralnim načelom in kodeksom pravičnosti, zaupanja, želim izpostaviti tiste, ki ožemajo in s tem naročnika držijo v pat poziciji in megli. Tistim, ki ne delajo v dobro naročnika, da je njihov kratkoročna korist od naročnika, dolgoročna poguba obeh. Predvsem želim podati pozornost naročniku, ki se mora začeti zavedati, kaj so vitalni deli njegovega poslovanja in da jih mora razumeti ravno toliko, da se zaveda, da mora vsako delovanje rezultirati v nekem napredku.
Izvajalce in kreativce pa nagovarjam, da so sami odgovorni za svoje naročnike, odgovorni pa tudi za širšo družbo in tiste, ki mislijo, da jih za svoj uspeh ne potrebujejo. Kreativec je tisti, ki mora pristopiti do podjetnika v zablodi in mu odpreti oči v korist obeh.
Vsi se moramo zavedati, da ko uspe naš naročnik, smo uspeli tudi mi!
Dominik Černelič
